POSTAJATI PODOBA //

POSTAJATI PODOBA //

Predhodno usklajevanje

Nina Davies, Kanada/Velika Britanija, 2024, digitalni format, barvni, 10', slovenski video podnapisi

Predhodno usklajevanje raziskuje svet, ki ga oblikujejo hitro pospešujoče tehnologije, kjer so sistemi z napovedovanje prihodnosti vse bolj vpeti v vsakdanje življenje. Od financ in prava do prometa in zavarovalništva se umetna inteligenca uporablja za natančno modeliranje izidov – vendar se podobne tehnologije pojavljajo tudi v nepričakovanih kontekstih, od algoritmov družbenih omrežij do srhljiveg zaznavanja »duhov«. Medtem ko nekateri od teh sistemov temeljijo na strogih, preverljivih podatkih, drugi delujejo v bolj ohlapnih, spekulativnih okvirih. 

Videoigre, ki ne obstajajo #12, #10, #11

Kieran Nolan, Irska, 2025, digitalni format, barvni, 0'40'', brez dialoga

Kieran Nolan, Irska, 2025, digitalni format, barvni, 0'42'', slovenski video podnapisi

Kieran Nolan, Irska, 2025, digitalni format, barvni, 1'25'', brez dialoga

Machinima, podprta z umetno inteligenco, uporablja generativno UI za ustvarjanje videoprizorov v slogu imerzivnih 3D-igralnih okolij, namesto da bi za njihovo produkcijo neposredno uporabljala pogon videoigre. Gre za »paratekste brez besedil« (Matteo Bittanti, 2025). Videoigre, ki ne obstajajo so serija vinjet in kratkih zgodb, zmontiranih iz petsekundnih posnetkov, generiranih s tekstovnimi pozivi v modelu Sora (2024). Spletna učna baza modela UI se razkriva skozi nenamerne dodatne elemente, na primer prekrivanje streamerjev videoiger v prizor. Razkrijejo se tudi trenutne omejitve generativne UI, zlasti skozi animacijske napake, kjer se gibi zlivajo in zvijajo na nepredvidljiv način.  Namesto da bi te anomalije odstranili, so nepredvidljivi dejavniki UI sprejeti kot del dela. V Videoigrah, ki ne obstajajo se prepletata znano in absurdno, posredovana skozi estetske omejitve učnih podatkov modela Sora, kjer se ljudje in kmetijski stroji zlivajo in razpadajo podobno kot atomi starca in njegovega kolesa v romanu The Third Policeman (1967) Flann O'Brien. Sorino jezikovno neodvisno besedilo včasih delno deluje smiselno, kot nekakšen UI-esperanto, kar prispeva k nadrealistični, jezikovno nevtralni plasti. Po zgledu filozofije pionirja »circuit bendinga« Reed Ghazala te naključne napake v kontekstu Videoiger, ki ne obstajajo niso razumljene kot napake, temveč kot integralna značilnost dela.

Dragulj moje duše je motne barve

Eriko Miyata, Japonska/Švica, 2025, digitalni format, barvni, 1'58'', brez dialoga

Na Japonskem poznajo pristop, ki združuje vojaške teme z elementi popularne kulture; ni se razvil kot vojaška strategija, temveč kot žanr znotraj subkulture. Hkrati pa smo priča družbenemu pojavu, v katerem dejanske vojaške organizacije prevzemajo estetiko popularne kulture. Značilen primer je vpliv igre Kantai Collection (Kancolle), ki se kaže od prodaje tematskih prehranskih izdelkov v trgovinah do nastanka anime serije in sodelovanj z japonskimi samoobrambnimi silami.

Slonov sok

Simone C. Niquille, Švica, 2020, digitalni format, barvni, 8'45'', slovenski video podnapisi

V kratkem filmu Slonov sok netopir razmišlja: »Naša lastna izkušnja zagotavlja osnovni material za naše dojemanje sveta, ki je zato omejeno.« Film, zasnovan po vzoru vplivnega eseja filozofa Thomasa Nagla What Is It Like To Be A Bat?, skozi pripovedovalca parafrazira ta odlomek in premišljuje o verjetnosti, da bi lahko računalniški sistemi za računalniški vid, ki jih ustvari človek, kdaj presegli subjektivni pogled svojega ustvarjalca.

Nova stara domovina

Akihiko Taniguchi, Japonska, 2026, digitalni format, barvni, 25', slovenski video podnapisi

Nova stara domovina je digitalno delo Akihika Taniguchija, ki raziskuje spreminjajoči se pojem »domovine« v dobi omreženosti. Film, ustvarjen v Unityju z umetnikovim 3D-skeniranim avatarjem, preučuje preplet virtualnega prostora in fizične pripadnosti. Delo vzpostavlja izrazit paradoks: domovino je težko prepoznati od znotraj, močneje jo občutimo šele skozi razdaljo ali izgubo, kjer se kaže kot hkrati konstruirana in čustveno nujna. Taniguchi to izkušnjo zrcali skozi mehanike igralnih pogonov – kjer neizrisani prostori in objekti, ki jih je mogoče podvajati, ustvarjajo strukturno prepletanje prepričljive realističnosti in konstitutivne odsotnosti. Skozi to perspektivo film vzpostavlja nov jezik pripadnosti v območju neresničnega.

Vrnitev domov

Mark Dorf, ZDA, 2025, digitalni format, barvni, 16'17'', slovenski video podnapisi

Film na novo interpretira Odisejo kot sodobno refleksijo o domu in pripadnosti v času in na planetu, kjer se »dom« vse bolj izmika oprijemljivosti. S prepletanjem igranih posnetkov iz visokogorskih gozdov in travnikov Skalnega gorovja, digitalne 2D- in 3D-animacije, spletnih podob ter poglobljenega zvoka film raziskuje, kako individualizirane algoritmične tehnologije in okoljska negotovost razkrajajo sodobne predstave o resničnosti in planetarnem domu. Skozi nemirno vizualno potovanje Vrnitev domov premišljuje o spominu, razseljenosti ter soočenju z nezmožnostjo vrnitve v dom, ki ne obstaja več – ali pa morda nikoli ni.

V sodelovanju z Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma.


O AVTORJIH:

Nina Davies je kanadsko-britanska umetnica, ki razmišlja o sodobnem trenutku skozi opazovanje plesa v popularni kulturi ter načinov, kako se ta širi, kroži, ustvarja in konzumira. V preteklih raziskovalnih projektih je med drugim obravnavala nedavno komodifikacijo plesnega telesa na digitalnih platformah ter sodobne plese kot potencialne tradicionalne plese prihodnosti. Njeno delo niha med uporabo fikcije in dokumentarnostjo ter pomaga vzpostavljati nova kritična orodja za pristop k plesnim praksam. Njena dela so bila nedavno predstavljena v institucijah, kot so Tate Britain, muzej V&A, Somerset House in Photographers’ Gallery. Leta 2021 je soustanovila Future Artefacts FM, program, ki ga vodijo umetniki in ki v radijskem formatu predstavlja ustvarjalce, ki delajo s spekulativno fikcijo.

Kieran Nolan je interdisciplinarni umetnik, raziskovalec in predavatelj, ki deluje na področjih interaktivne umetnosti, iger in kreativnih tehnologij. Je soupravitelj Centra za raziskave na področju kreativnih umetnosti na Dundalk Institute of Technology (DkIT). Njegova praksa zajema interaktivno umetnost, medije, ki temeljijo na igrah, ter digitalno vizualno kulturo, vključno z machinimo, podprto z umetno inteligenco, potopitvenimi omreženimi XR-okolji, arhiviranjem grafitov v in skozi videoigre ter ohranjanjem platform. Je vodja delovne skupine WG1 pri COST Action 21141 (Grassroots of Digital Europe) in sopredsednik konference History of Games International Conference. Je tudi sourednik prihajajočega zbornika Silicon Dawn: Histories and Cultures of Creative Computing in Europe (1970–2000) (De Gruyter Brill, 2026).

Akihiko Taniguchi je medijski umetnik in izredni profesor na smeri medijske umetnosti (Media Arts Course) na Oddelku za informacijsko oblikovanje na Tama Art University. Njegova multidisciplinarna praksa zajema medijsko umetnost, net art, video in kiparstvo.

Simone C Niquille je oblikovalka in raziskovalka, ki v svojem delu preučuje, kako komputacija deluje kot sodobni optični sistem. Z uporabo tehnologij videnja, kot so računalniški vid, 3D-animacija, komputacijska fotografija in sintetične učne podatkovne zbirke, njena praksa raziskuje, kako podobe ne predstavljajo več zgolj sveta, temveč aktivno organizirajo zaznavo, berljivost in samo resničnost. Z vstopanjem v te sisteme Niquille kritično obravnava strojno učenje kot orodje za utrjevanje predpostavk in instrumentalizacijo razlik ter namesto tega zagovarja nebinarne tehnološke imaginarije. Poučuje in raziskuje na presečišču oblikovanja, arhitekture in kritične programske opreme ter je trenutno doktorska raziskovalka v okviru podiplomske šole ARTILACS na HFBK Hamburg. Njeno delo je bilo razstavljeno in objavljeno mednarodno.

Eriko Miyata je umetnica in fotografinja, rojena na Japonskem, ki živi in deluje v Švici; nedavno je zaključila magistrski študij fotografije na ECAL (2023–2025). Pred tem je zaključila magistrski študij likovne umetnosti na Zurich University of the Arts (2018–2020) ter diplomirala iz intermedijske umetnosti na Tokyo University of the Arts (2012–2017). Njeno delo raziskuje sodobne fotografske in multimedijske prakse ter pogosto združuje digitalne in analogne pristope za preizpraševanje percepcije, spomina in vizualnega pripovedovanja. Prejela je več štipendij in nagrad, med drugim štipendijo Pola Foundation za mlade umetnike v tujini, nagrado Ina Nobuo Prize ter bila finalistka za Prix Photoforum. Sodelovala je tudi na samostojnih in skupinskih razstavah po Evropi in Aziji, kar odraža njen raziskovalno usmerjen in eksperimentalen pristop k fotografiji in vizualnim medijem.

Mark Dorf je umetnik iz New Yorka, ki deluje na področjih fotografije, videa, digitalnih medijev in kiparstva. V sodelovanju z ekologi in tehnologi njegovo delo postavlja pod vprašaj predstave o tem, kar zahodna kultura pogosto imenuje »narava«. Njegove podobe in objekti preučujejo, kako oblikovanje, vizualna kultura, tehnologija in znanost oblikujejo pričakovanja o »naravnem« svetu, hkrati pa se poglobljeno ukvarjajo z digitalnimi procesi, ki stojijo za njihovim nastankom. Z razkrivanjem sledi teh pogosto skritih digitalnih procesov Dorfovo delo odraža zavedanje lastne produkcije ter vabi gledalce k razmisleku o tem, kako digitalni materiali oblikujejo njihova življenja in posledično spreminjajo njihovo razumevanje »naravnega« sveta in širše.