Fosfen je film za zaprte oči in prostorski zvok. Uporablja projekcijo na veke občinstva, večkanalno zvočno postavitev in motorizirane usmerjene zvočnike. Projekt so navdihnile sanje, nevroznanost in hipnoza in je namenjen raziskovanju različnih notranjih prostorov. Poskuša doseči tista območja, ki jih morda pozabljamo ali zanikamo, med površino čutov in našo interpretacijo resničnosti, v globinah domišljije, iluzij in dvomov.

Ta izkušnja nas vabi, da soustvarjamo subjektiven film, ki ga tvorijo signali postavitve in to, kako jih gledalci razumemo. Kompozicija sproži senzoričen pojav (psiho-fizičen) in aktivira mehaniko našega zaznavnega sistema, ki skuša dešifrirati koherentno realnost. V dvosmernem dialogu projekcije in injekcije gledalci filtrirajo, preoblikujejo in uporabljajo svoje notranje intimne materiale (spomine, domišljijo) glede na signale, ki jih dosežejo. Performans nas vabi, da se kolektivno potopimo v te notranje meandre in na novo premislimo procese, s katerimi ustvarjamo realnost. 

Fosfen je bil razvit na ArtScience Interfaculty v Haagu in rezidenci Digital Arts, Sound Art & New Writings v Château Éphémère v Franciji, prejel pa je tudi nagrado Technology & Society Award, ki jo podeljuje Waag Future Lab iz Amsterdama.

Projekt je bil prikazan v različnih kontekstih in na različnih področjih, kot so razširjeni film (beneški bienale, OFNI v Poitiersu), eksperimentalna glasba (Vortex v Ženevi), digitalne umetnosti (36 degrés v Parizu; Le Cube Garges) in umetnost-znanost (Waag v Amsterdamu). Predstavljen je bil v povezavi s temami imerzije, človeške psihe in alternativnih načinov videnja (neantropocentričnih, z nešolanimi očmi, okvarjenih). Ustvarjen je bil vzporedno z raziskovanjem sanj, človeške zaznave in političnih implikacij naših procesov ustvarjanja pomena.