BEEF //
BEEF //
Britanski eksperimentalni film / British Experimental Film
BEEF I
Britanski eksperimentalni film prejšnjega stoletja, ki ga je navdihnila ameriška avantgarda, je hitro našel lastno smer. Filmi v tem programu predstavljajo le delček teh bogatih praks. Veliko teh del je bilo ustvarjenih v londonski kooperativi filmskih ustvarjalcev London Film-Makers' Co-op, osredinjena pa so na dejavnost izdelovanja in postopkovne sisteme. Kopirka kooperative, ki jo je konstruiral Malcolm Le Grice, je omogočala kompleksne tehnike izdelovanja kopij in spodbujala strategije strukturalnega filma, kot so ponavljanja in eksperimentiranje z barvo. Vzpostavljeni so bili sistemi, s katerimi naj bi se oblikovalo delo: zlasti zgodnejši filmi so se naslanjali na pokrajino kot obstoječi red, danosti, ki jih je diktirala filmska tehnologija, kot je dolžina kolutov, pa so določale številna dela, vključno z deli Guya Sherwina. Osredotočanje na pokrajino se je kasneje razvilo v prevpraševanje ekoloških tem (Sandra Lahire). Telo je v teh delih prisotno v odnosu do filmskih operacij: kot orodje strukturiranja (William Raban), kot odsotnost (Lis Rhodes), s taktilnostjo (Annabel Nicolson) ter kot sredstvo uprizoritve in geste (Jayne Parker). Pionirske tendence, ki so vzniknile v tem plodovitem obdobju, so zaznamovale velik del gibljivih podob sodobnih umetnikov.
Berlinski konj
Malcolm Le Grice, Velika Britanija, 1970, 16 mm, 1.37, barvni, 9', brez dialoga
Večprojekcijski film je bil v celoti osnovan na novi, a enostavni zamisli o ponavljajoči se in subtilno spreminjajoči se filmski zanki; soundtrack, ki ga je ustvaril Brian Eno, pa je bil realiziran z uporabo kasetne zanke. Avtor v filmu raziskuje, kako deluje oko in kako um zgradi zaznavno ritmično strukturo.
Oblike
Annabel Nicholson, Velika Britanija, 1970, 16 mm, 1.37, barvni, 7', nemi
Abstraktno raziskovanje na osnovi teksturnih in plastičnih virov. Barve, oblike in ritmi izvirnih elementov so bili razviti v lirično abstraktno vizijo s pomočjo ponovnega snemanja s platna, superpozicije, projekcije stop-motion, montaže in raziskovanja naključnega taktilnega procesa filma, tj. prašnih delcev.
Dih
William Raban, Velika Britanija, 1974, 16 mm, 1.37, barvni, 13', brez dialoga
Film, posnet v odročnem delu Dartmoorja, je strukturiran okoli natančne koreografije. Tri osebe dobijo vsaka svojo kamero, v kateri je 30,5 metrov filmskega traku Kodachrome, in navodila, naj hodijo stran od kasetofona, umeščenega v pokrajino. Dih snemalcev in piskanje na piščalko postaneta mera za trajanje snemanja med njihovim potovanjem.
Metronom
Guy Sherwin, Velika Britanija, 1975, 16 mm, 1.37, čb, 3', nemi
Sprehod poznopopoldanskega sonca čez polico nad kaminom v času ene ure ali več, posnet v časovnih presledkih pri hitrosti ene sličice na sekundo. Utež na metronomskem nihalu se med snemanjem periodično nastavlja, da bi se spremenile fazne nastavitve dveh vzmetnih mehanizmov – enega v kameri, drugega v metronomu.
K
Jayne Parker, Velika Britanija, 1989, 16 mm, 1.37, čb, 13', brez dialoga
Sprehod poznopopoldanskega sonca čez polico nad kaminom v času ene ure ali več, posnet v časovnih presledkih pri hitrosti ene sličice na sekundo. Utež na metronomskem nihalu se med snemanjem periodično nastavlja, da bi se spremenile fazne nastavitve dveh vzmetnih mehanizmov – enega v kameri, drugega v metronomu.
Lahko čtivo
Lis Rhodes, Velika Britanija, 1978, 16 mm, 1.37, čb, 20', slovenski video podnapisi
Film se začne v temi. Ženski glas bere odlomke iz besedila ameriške modernistične pisateljice Gertrude Stein. Ko se glas ustavi, se izoblikuje ohlapna zgodba iz serije kolažiranih fotografij, vključno s fotografijo okrvavljene postelje. Tako kot v svojih ostalih filmih avtorica tudi v tem raziskuje razmerja moči, ki so prisotna tako v »slovnici gledanja« kot v »slovnici jezika«.
Uranium Hex
RobSandra Lahire, Great Britain, 1987, digitalni format (posneto na 16 mm), 1.37, barvni, 11', brez dialoga
Avtorica z uporabo kalejdoskopske palete eksperimentalnih tehnik raziskuje rudarjenje urana v Kanadi in njegove uničujoče učinke tako na okolje kot na ženske, ki delajo v rudnikih. Obilica podob, od žensk med delom do srhljivih reprezentacij rakastih teles, spremljajo zoprni industrijski zvoki in neposredne informacije, ki jih posredujejo nekatere ženske.
Program so kurirali_e člani_ce kolektiva BEFF - Bristol Experimental Expanded Film.
Pred projekcijo bo uvod.
O AVTORJIH:
Dani Landau je filmski ustvarjalec in vizualni umetnik, specializiran za participativne dokumentarne filme. Poleg tega sodeluje pri različnih kolektivnih projektih na področju filma in medijskih umetnosti. Dani je član bristolskih kolektivov, med drugim Bristol Expanded and Experimental Film (BEEF) in Cube Microplex. Doktoriral je na University of the West of England.
Niyaz Saghari je iranska filmska ustvarjalka, ki živi in dela v Združenem kraljestvu. Zadnjih deset let snema kratke eksperimentalne dokumentarne filme. Študirala je filmsko režijo na Univerzi za umetnost v Teheranu in magistrirala iz animacije na Univerzi v Newportu. Tema njenega dela je kulturna zgodovina njene domovine in Bristola, s poudarkom na spominih in običajnih, vsakdanjih izkušnjah, ki veljajo za nepomembne. Njen izbrani medij je Super 8-mm filmski trak. Vodi delavnice, povezane s slednjim, dela pa tudi kot montažerka celovečernih dokumentarcev. Njena dela so bila prikazana na festivalih v Ann Arborju in Oberhausnu in na filmskem festivalu Alchemy.
Siôn Marshall-Waters je valižanski filmski ustvarjalec, ki živi v Bristolu. Ker je študiral vizualno antropologijo na Univerzi v Manchestru, v svojem delu izhaja iz eksperimentalnega in etnografskega dokumentarnega filma. Njegov kratki film Forest Coal Pit (2021) je bil prikazan na filmskih festivalih, kot so BFI London Film Festival, Mednarodni filmski festival v Edinburgu, festival Courtisane ter Festival filma in gibljivih podob Alchemy. Film je bil nominiran za nagrado Grierson Award, prejel pa je tudi posebno omembo v tekmovanju za najboljši kratki dokumentarni film na Mednarodnem filmskem festivalu v Corku. Siôn je nedavno končal svoj prvi narativni kratki film Pen Mari (2025), ki sta ga podprla BFI Network in WePresents, producirala pa ga je Bosena (Enys Men).
Louisa Fairclough je filmska ustvarjalka in umetnica. V zadnjem desetletju je ustvarila serijo del kot odziv na skicirke svoje pokojne sestre Hette Fairclough, in sicer od instalacij razširjenega zborovskega filma na 16-mm traku do performansov s pevci. Louisa je ustanovna članica BEEF.
Praksa Vicky Smith na področju eksperimentalne animacije vključuje podobe in sledi telesa. S pomočjo animiranja neposredno na filmski trak, igranega filma in performansa vzpostavlja napetost med fizičnim in materialnim ter tako raziskuje pogoje krhkosti, vztrajnosti in odpornosti. Njena dela se prikazujejo v galerijah in na festivalih po vsem svetu (Festival Courtisane, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, Fort Mason Center for Arts & Culture, San Francisco, 2025, Filmski festival v Ann Arborju, Michigan).
Kathy Hinde je interdisciplinarna umetnica, ki ustvarja instalacije, performanse in lokacijsko specifične izkušnje, prek katerih želi gojiti globljo in bolj utelešeno povezavo s svetom, ki presega človeškega. Prejela je častno omembo na natečaju Prix Ars Electronica ter nagradi Oram Award in Ivor Novello Award za zvočno umetnost.
Matt Davies se v svojem delu ukvarja predvsem z dejanjem poslušanja, živim nastopom in raziskovanjem na naključju osnovanih kompozicij skozi prizmo razširjenega filma. Z uporabo doma narejenih mikrofonov, magnetnega traku, abstraktnega gramofoniranja, mikro zvokov, predelanih projektorjev in ročno razvitih filmskih zank v ospredje postavlja trenutek in material projekcije. Njegovi pretekli projekti vključujejo zvočno instalacijo By the Mark, the Deep, ki jo je ustvaril v sodelovanju z Milom Newmanom in vsebuje terenske posnetke iz potopljenega mesta Dunwich ter »Brunswick Light Ray Process«, raziskovalni projekt, ki uporablja svetlobo za snemanje zvoka. Trenutno opazuje nemirna vodna telesa in eksperimentira z optično-zvočnimi nihali
Laura Phillips (1986) je umetnica, ki ustvarja s pomočjo fotokemičnih procesov na 16-mm filmu in terenskih posnetkov. Njeni performansi se umeščajo med vizualno glasbo, razširjen film in performans, obravnavajo pa teme zastarelosti, skupnega dobrega in informacijskih infrastruktur.
Mark Vernon je zvočni in radijski umetnik, čigar praksa se osredotoča na koncepte zvočne arheologije, magnetnega spomina in nostalgije. V svojem delu, ki se giblje na obrobjih zvočne umetnosti, glasbe in radiodifuzije, se ukvarja predvsem s terenskim snemanjem, obdelavo okoliških zvokov in močjo breztelesnega glasu. Kot vnet zagovornik radia kot umetniške oblike tudi soupravlja in kurira glasgowsko umetniško radijsko postajo Radiophrenia. Njegovi samostojni in skupinski glasbeni projekti so izšli pri založbah, kot so Kye, Staalplaat, Flaming Pines, Ultra Eczema, Entr’acte, 3Leaves, Misanthropic Agenda in Canti Magnetici.
Louisa Fairclough je filmska ustvarjalka in umetnica. V zadnjem desetletju je ustvarila serijo del kot odziv na skicirke svoje pokojne sestre Hette Fairclough, in sicer od instalacij razširjenega zborovskega filma na 16-mm traku do performansov s pevci. Louisa je ustanovna članica BEEF.