John Smith (1952), eden najbolj emblematičnih avtorjev britanske povojne avantgarde, je ustvarjalec, ki ga odlikuje izredno živahna, žlahtnohumorna pozornost do filma in njegove materije. V obsežnem opusu več kot šestdesetih del, ki prepletajo polja filma, videa in galerijskih instalacij, z vseskozi igrivim zamahom izziva razmerja med besedo, zvokom in podobo. Smith je v času študija na Kraljevi akademiji umetnosti postal aktiven član London Film-Makers' Co-op (danes LUX), ki je bila sploh v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izrazito usmerjena v strukturalistično-materialistični pristop k filmu, kar se do neke mere še vedno odraža v njegovem ustvarjanju.                                                                                                                                                                     

Toda Smith se kot avtor ne mara ujeti v oznake – raznovrstnost njegovega pristopa lahko opazujemo že v njegovih prvih filmih, kot so Asociacija (Association, 1975), Luč vodnica (Leading Light, 1975) in v njegovem najbolj kultnem delu, Dekle, ki žveči čigumi (The Girl Chewing Gum, 1976). Če v filmih, kot je Asociacija, upodablja godardovski princip pregiravanja dialektičnega razmerja med besedo in podobo z napetim izpostavljanjem montaže, je v filmu Luč vodnica bližje raziskovanju impresionističnih naključij njemu domačega prostora z daljšimi ekspozicijami kamere-očesa. Obe liniji povezuje poudarjeno pozicioniranje subjektivnega pogleda avtorja samega, ki v kasnejših delih postane tudi aktivni protagonist – ne samo s svojim glasom-pripovedjo, temveč tudi s svojo podobo (npr. v filmih Regresija [Regression, 1998–1999] ali Biti John Smith [Being John Smith, 2024]). 

Ena od rdečih niti Smithovega opusa je tudi avtorjev odnos do vsakdana, ki zgodbe najde v najobičajnejših, celo nevidnih banalnostih žive, še večkrat pa nežive narave njegovega okolja. Avtor večinoma ustvarja iz vizualnih vtisov njemu domačega vzhodnega Londona – včasih je za to dovolj že pogled skozi okno, kot v Črnem stolpu (The Black Tower, 1985–1987) ali Nakazi (Blight, 1994–1996). Spet drugič ga navdihujejo najdeni predmeti in podobe, ki se tako ali drugače – večinoma po naključju kot enem od glavnih dejavnikov njegovega ustvarjanja – prikradejo v doseg njegovega kino-očesa, kot v delih nenavadna Rdeča jopa (unusual Red cardigan, 2011), Steve sovraži ribe (Steve Hates Fish, 2015) ali v seriji Hotelski dnevniki (Hotel Diaries, 2001–2007). Smith je mož s kamero, eden tistih avtorjev, ki v zgovorni in igrivi gesti Agnès Varda kamere – od osmičke do digitalne ali danes mobilnega telefona – kot ključnega podaljška svojega pogleda nikoli ne izpusti iz rok.

Programa prinašata prerez Smithovega obsežnega opusa in poudarjata avtorjevo raznovrstno raziskovanje filmske in video forme, predvsem pa izpostavljata njegovo pozornost do družbenega okolja skozi brikolaž ustvarjenih in najdenih podob, ki v večkrat humornem nagovoru vedno znova angažirajo, presenetijo ali iz nepozornosti prebudijo pogled svojega občinstva.

»Zame so najbolj zanimivi tisti filmi, ki na nek način izumijo lasten jezik. Če v filmu izumljaš jezik, mora biti tak, da se ga ljudje lahko naučijo razumeti. Torej mora film ljudi  dejansko naučiti jezika, to pa lahko narediš le, če je to, kar počneš, ekonomično in se izogiba zavajajočim elementom. Podobno je denimo načinu, na katerega se učijo otroci, prek napak in ponavljanja.« - John Smith

Anja Banko