RAZGLEDI I /
RAZGLEDI I /
Kuriran program festivalske ekipe
Dariine nočne rože
Maryam Tafakory, IR/GB/FR, 2025, 16', ap, svp
Daria je napisala svoj prvi rokopis o zaljubljanju v skrivnostno punco po imenu »abi« [modra barva]. Nočne rože v njenem vrtu skrivajo skrivnosti države, ki je ljubezenske zgodbe spremenila v povsem običajna prizorišča zločinov.
Poloble
Eric Stewart, US, 2025, 8', bd
Film, ki ga je avtor snemal nekaj let v južnem Koloradu, je tiha študija vzorcev in kraja, kot jih je opazoval skozi okno svoje dnevne sobe. V projektu, posnetem na S16-mm filmski trak, avtor združi plasti več posnetkov v časovnih presledkih, ki prikazujejo kaktuse in svetlobo v različnih letnih časih, pri čemer ujame subtilne spremembe barve, atmosfere in ritma.
Vrt električnih naslad
Billy Roisz, AT, 2025,12', bd
Vrt užitka in mučenja, ki ga je nizozemski umetnik Hieronymus Bosch zasnoval in vizualiziral kot nadrealistični triptih pred več kot petimi stoletji, so prihodnje generacije poimenovale z lepim naslovom: Vrt zemeljskih naslad. Billy Roisz je svojo najnovejšo produkcijo poimenovala z različico tega naslova, ki je tudi logična: njen Vrt električnih naslad nudi užitke, ki se zdijo bolj »električni« kot zemeljski. – Stefan Grissemann
Odamado
Émilien Dubuc, FR, 2025, 26', ap, svp
Družinska slika na vrtu, posnetek babičinega petja, pismo, ki sem ji ga napisal eno leto po njeni smrti: 200 kB podatkov, shranjenih v sintetični DNK, trdem disku prihodnosti. Odamado, nepopolni priročnik za shranjevanje spominov v DNK.
J-N-N
Ginan Seidl, DE/IQ, 2025, 19', ap, svp
Ta esejski film z razdeljenim zaslonom oziroma trikanalna instalacija »ج ن ن« je osnovan na družinskih pogovorih med potovanjem v Irak in intenzivno raziskavo džinov. Džini so efemerna bitja, ki globoko prežemajo iraško kulturo. Videoinstalacija je vizualno potovanje skozi iraško puščavo, od Ura prek Babilona do odmaknjenih dnevnih sob v Bagdadu. Kozmovizija je povezana z zgodovinskimi dogodki in osebnimi izkušnjami.
O AVTORJIH:
Maryam Tafakory, ki se je rodila in odrastla v Iranu, je umetnica in filmska ustvarjalka, ki se ukvarja z besedilnimi in filmskimi kolaži, pri čemer združuje plasti poezije, spekulativne nefikcije in arhivskih fragmentov. V svoji praksi sledi tihim dejanjem izbrisa na telesih, intimnostih in zgodovinah. Obravnava tisto, kar se pogosto odpravi kot trivialno ali ekscesno, pri čemer se loteva zgodovinskih vrzeli, neizgovorjenih pravil in prikritih kvirovskih zgodb. Za svoje filme je prejela številne nagrade (nekaj tudi takih, ki filme kvalificirajo za oskarje), med drugim zlatega huga na 58. mednarodnem filmskem festivalu v Chicagu; nagrado za najboljši kratki dokumentarni film na 72. mednarodnem filmskem festivalu v Melbournu; nagrado za najboljši kratki film v sekciji Tiger Short na 51. mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu in nagrado za najboljši mednarodni kratki film Cinema & Gioventù na 77. filmskem festivalu v Locarnu. Njeni filmi so bili prikazani tudi na Filmskem festivalu v New Yorku, Mednarodnem filmskem festivalu v Torontu in BFI London Film Festival.
Eric Stewart je interdisciplinarni multimedijski umetnik in pedagog. Že več kot deset let vodi delavnice analognega filmskega ustvarjanja in ustvarja eksperimentalne filme na 16-mm filmskem traku. Na Festivalu eksperimentalnega filma v Haverhillu je leta 2015 prejel nagrado Mono No Aware Award za odličnost v filmskem ustvarjanju, njegovi filmi pa so bili prikazani v Yerba Buena Center for Fine Arts (San Francisco), na Univerzi Yale, na filmskem festivalu Crossroads (Kinoteka v San Franciscu), na festivalu 25fps (Zagreb) in na Festivalu eksperimentalnega filma na Floridi. Trenutno je docent za digitalne in interaktivne medijske umetnosti na Western Connecticut University. Kot zagovornik gradnje lokalnih skupnosti od spodaj v prostem času prodaja tofu v Brattleboro Food Coop in sodeluje s filmskim kolektivom AgX Boston.
Billy Roisz (1967) živi in dela na Dunaju. Ukvarja se z video in zvočnimi eksperimenti v okviru performansov, instalacij in filma. Svoje projekte izvaja samostojno ali v sodelovanju z eksperimentalnimi glasbeniki. Kratki film Bring Me the Head of Henri Chrétien! (2013), ki ga je režirala z življenjskim sopotnikom Dieterjem Kovačičem, je del programa Vertical Cinema, kompilacije desetih eksperimentalnih filmov na 35-mm filmskem traku, namenjenih projekciji na ogromnem vertikalnem platnu. Bila je tudi soorganizatorka in programerka festivala REHEAT.
Émilien Duboc (1987) je najprej študiral biokemijo v Franciji in na Nizozemskem, pri čemer se je osredotočal na nastanek življenja na Zemlji, potem pa se je obrnil k fotografiji in filmu. Med študijem na KASK & Conservatorium/Fakulteti v Gentu (Belgija) je razvil prakso, ki temelji na filmu, kemiji podob in rekonstrukciji zvoka, s čimer se je poslovil od sinhronosti. Na Le Fresnoy – Studio national des arts contemporains je v polnosti udejanjil zvezo med znanstvenim in umetniškim raziskovanjem.
Ginan Seidl je video in instalacijska umetnica ter filmska ustvarjalka, ki živi in dela v Halleju. Po študiju plastičnih umetnosti v Halleju, Berlinu in Ciudadu de Mexicu je leta 2012 in 2016 sodelovala v programih Professional Media Master Class in Master Class Lab družbe Werkleitz. Prejela je nekaj umetniških nagrad in bila rezidenčna umetnica v Istanbulu in Mehiki. Njeno delo je bilo prikazano na mednarodnih filmskih festivalih, razstavah in umetniških festivalih. Je članica kolektiva Rosenpictures.