KANON //
KANON //
Program filmov po izboru gostujočih kuratork_jev evropskih filmskih arhivov in filmskih festivalov.
Living
Frans Zwartjes, Nizozemska, 1971, 16 mm, barvni, 15', brez dialoga
Living je del serije Home, Sweet Home, ki jo je Frans Zwartjes ustvaril med letoma 1969 in 1971. Takrat se je iz Heezeja v Brabantu ravno preselil v Haag in v okviru te serije posnel pet filmov o še vedno praznih sobah v svojem novem domu. Living vsebuje posnetke hodnikov in dnevne sobe. Avtor se po hiši sprehaja z ženo Trix, pri čemer v roki drži kamero s širokokotnim objektivom (5,7 cm), s katero snema sobe, sebe in ženo. Ob montiranju v kameri in brez gledanja skozi iskalo (kar pomeni, da ni videl, kaj snema) je mojstrsko pokazal svoje veščine. Zdi se, da s kamero dominira nad ženo, a ta zaradi gracioznosti, s katero se odziva na voajerski pogled kamere, deluje kot neodvisna, vitalna in močna oseba. Z belo barvo naličen Zwartjes si kar naprej briše usta z robcem in tako nakazuje ranljivost in bolezen.
Film je izbral Stofell Debuysere (Courtisane).
Prehodi
Lisl Ponger, Avstrija, 1996, 35 mm, 1.37, barvni, 12', angleški podnapisi, slovenski video podnapisi
Ženska sama stoji ob ograji potniške ladje in gleda v modrino. Za nas se bo spomnila prihoda v New York, sprehoda mladega para skozi kitajsko četrt, hiš na vodi v Šanghaju in navdušenih otrok, ki se zberejo okoli obiskovalca z neznanim slikovnim strojem. Pod podobami se slišijo zvoki oddaljenih dežel, vzporedno pa poteka montaža različnih spominov in ljudi. Ljudi, ki so v določenem trenutku neprostovoljno prispeli na Dunaj ali ga zapustili. »Lisl Ponger ustvari namišljen zemljevid 20. stoletja, v katerega so vpisane zgodbe emigracije kot obrabljeni tiri zahodnjaškega spomina.« – Christa Blümlinger
Film je izbral Gerald Weber (sixpackfilm).
American Dream
Marko A. Kovačič, Slovenija (Jugoslavija), 1986, digitalni format (posneto na u-matic), barvni, 6'45'', brez dialoga
Ambivalentno razgrajevanje fantazij o obljubljeni deželi in vere v umetnost, ki poteka v stereotipni igri nenehnih skrivalnic. Gre za dialektično konfrontacijo svojevrstne heroičnosti režima, ki je deloval s prepovedmi in odmaknjenostjo od ljudi, z napovedjo približevanja zahodnim sistemom liberalnega kapitalizma.
Film po izboru ekipe festivala V-F-X Ljubljana.
Solidarnost
Joyce Wieland, Kanada, 1973, 16 mm, barvni, 10'40'', angleški podnapisi, slovenski video podnapisi
Film o stavki v tovarni Dare v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. Na stotine stopal in nog se prestopa, koraka in postavlja stavkovno stražo, pri čemer je na sliki vseskozi prisoten napis »SOLIDARNOST«. V filmu lahko slišimo tudi govor sindikalne aktivistke o delavski situaciji. Tako kot avtoričini filmi Rat Life and Diet in North America (1968), Pierre Vallieres (1972) in Reason Over Passion (1969) tudi Solidarnost združuje politično zavedanje, estetski pogled in smisel za humor, značilen za njeno delo.
Film je izbrala Tena Trstenjak (Festival eksperimentalnega filma in videa 25 FPS).
Rezervat
Clara van Gool, Nizozemska, 1988, 35 mm, čb, 8'30'', brez dialoga
Duet dveh mladih žensk v samotnem parku. Gre za prvi film Clare van Gool, potem ko je leta 1985 diplomirala na nizozemski akademiji za film.
Film po izboru Edith van der Heijde (Filmski muzej EYE).
Smučarski prizori s FranzemKlammerjem/Skiing Scenes With Franz Klammer
Bogdan Dziworski, Zbigniew Rybczyński, Gerald Kargl, Poljska/Avstrija, 1980, 35 mm, barvni, 21', brez dialoga
Ustvarjanje te mojstrovine je zahtevalo tako izjemen pogum kot domiselnost. Bogdan Dziworski in Zbigniew Rybczyński sta čakala na letalo za Avstrijo, ko sta prejela sporočilo, da si je Franz Klammer, ikona alpskega smučanja, zlomil nogo. V trenutku sta se odločila, da odpotujeta na lokacijo in začneta snemati brez scenarija. V filmu se je znašel tudi element njunega eksperimentalnega sodelovanja, saj Rybczyński v enem od prizorov snema Klammerja z uporabo različnih kotov kamere.
Film po izboru Ivana Ramljaka (filmski festival v Rotterdamu).
O AVTORJIH:
Bogdan Dziworski (1941) je režiser dokumentarnih filmov, direktor fotografije, fotograf in univerzitetni profesor. Diplomiral je na Filmski šoli v Lodžu (1965). Bil je redni profesor za film in fotografijo ter dekan Oddelka za radio in televizijo na Šlezijski univerzi v Katovicah . Za svoje dokumentarne filme, ki se osredotočajo predvsem na umetnost ali šport, med njimi Krzyz i Topor (1971), Hokej (1976), Olimpiada (1974) in Kilka opowiesci o czlowieku (1983), je prejel številne prestižne nagrade na festivalih v Bilbau, Bruslju, Leipzigu, Marseillu, Oberhausnu, San Sebastianu in Krakovu ter drugod.
Frans Zwartjes (1927–2017) je delal kot glasbenik, izdelovalec violin, zdravstveni tehnik in učitelj na Akademiji za industrijsko oblikovanje v Eindhovnu, preden se je konec 60. let prejšnjega stoletja začel uveljavljati kot filmski ustvarjalec. Že v njegovih prvih filmih je prepoznaven njegov avtorski slog. Na svoj surov in intuitiven način je na film ujel svoje teme: seksualnost, moč in zatiranje. Filmi so mu hitro prinesli mednarodno priznanje in številne prestižne nagrade. Zwartjes je postal znan tudi kot učitelj generacije eksperimentalnih filmskih ustvarjalcev v Eindhovnu, Haagu – na Free Academy je vodil dolge filmske delavnice – in na amsterdamski Rietveld Academie.
Lisl Ponger (1947) se v svojem delu ukvarja s stereotipi, rasizmom in konstrukcijo pogleda na stičišču umetnosti, umetnostne zgodovine in etnologije prek medijev fotografije, filma, instalacij in besedila. Živi in dela na Dunaju.
Joyce Wieland (1930–1998) je bila kanadska filmska ustvarjalka in umetnica, ki je ustvarjala na področju mešanih medijev. Svojo uspešno slikarsko kariero je začela v 50. letih prejšnjega stoletja v Torontu. Leta 1962 se je preselila v New York in svojo umetniško pot razširila z vključevanjem novih materialov in mešanih medijev. V tem času je postala znana tudi kot ustvarjalka eksperimentalnih filmov, ki so jih kmalu začele prikazovati ugledne institucije, kot je Muzej moderne umetnosti MoMA. V mednarodnem prostoru je najbolj znana kot ustvarjalka eksperimentalnih filmov, katere delo je postavljajo pred preizkušnjo in premoščalo meje med takratnimi frakcijami avantgardnega filma. Njena dela so uvedla fizično manipulacijo filmskega traku, ki je v njene filme vpisala tradicijo izrazito ženskih ročnih spretnosti, hkrati pa so se igrala tudi s faktičnostjo posnetih podob. Joyce Wieland je ustvarila malo filmov, a je bila v primerjavi z drugimi ustvarjalkami avantgardnih filmov v tistem času deležna precejšnje pozornosti. Kot galerijska umetnica in filmska ustvarjalka je uspela prehajati med tema področjema ter si pridobiti pozornost in podporo v obeh svetovih.
Marko A. Kovačič (1956–2025) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in tam končal specialko za kiparstvo (1988). Bil je član Gledališča Ane Monro (1981–1991), skupine R IRWIN S (1983–1985) in skupine Zlati kastrioti (2000–2010). Njegovo umetniško prakso je zaznamoval poudarjen interdisciplinarni pristop in izrazita naklonjenost polimedijem. Uporabljal je metode, strategije in postopke, ki izhajajo iz različnih umetniških praks, ter orodja in jezike številnih medijev in izraznih sredstev, s čimer je ustvarjal celostne umetnine. Raziskoval in povezoval je performans, zvok, video, instalacije in svoje skulpture. V neposrednih ali posredovanih situacijah je bil nagnjen k vzpostavljanju simboličnega komunikacijskega prostora, v katerem je gledalec igral aktivno vlogo razlagalca pomenov, povezovalca in sprožilca dogodkov. Ravni pomena te celotne umetniške prakse vzbujajo večplastne reference in asociacije, povezane s preteklimi dosežki – predvsem s tistimi (zgodovinskih) avantgard, pa tudi posameznikov, ki so trmasto vztrajali pri svojih utopičnih projektih. Umetnik je združil staro in novo – nekaj, kar bi lahko imenovali preteklost in sedanjost in celo potencialno prihodnost. Če je naša zavest rezultat interakcij med sedanjostjo in preteklostjo, nam Kovačičevi artefakti povedo, da je tudi naša prihodnost neizogiben akter v tem svetu fragmentarnega dojemanja in razpadajočih odnosov. Spomini na preteklost bi lahko zapolnili naše luknje, medtem ko bi prihodnja pričakovanja lahko naredila naša življenja znosnejša.
Clara van Gool (1962) je režiserka in scenaristka. Njeni filmi so mednarodno nagrajene, izrazito vizualne zgodbe, v katerih uporablja ples in koreografijo. Njeni zgodnji kratki filmi so izraženi skozi koreografijo. Nadaljevala je s fikcijo in združevala igranje z gibanjem in plesom. Njen hibridni slog se je pokazal v celovečernem filmu The Beast in the Jungle (2018). Njen opus vključuje uspešne filmske priredbe plesnih predstav; na tem področju je osvojila mednarodno nagrado emmy za uprizoritvene umetnosti (New York, 1997). V filmu Voices of Finance (2015), ki temelji na blogih Jorisa Luyendijka o bančništvu v časopisu Guardian, je raziskovala uporabo plesa in dialoga v dokumentarnem filmu. V filmu A Way to B (2022), nastalem v sodelovanju z njenim možem, dokumentaristom Josom de Putterjem, je našla še en inovativen način za vključitev plesa v dokumentarni film. Njeno delo, ki raziskuje pripovedne tehnike, vključuje tudi oglase za De Bijenkorf (2012, 2013) in videoinstalacijo Little Sister (2010).
Zbigniew Rybczynski (1949) se je rodil na Poljskem. V začetku 70. let prejšnjega stoletja je diplomiral na filmski šoli v Lodžu in od takrat deluje predvsem kot filmski režiser in direktor fotografije. Za svoje delo je prejel številne prestižne filmske nagrade v ZDA, Evropi in na Japonskem, med drugim oskarja za film Tango leta 1983, emmyja za posebne učinke za film The Orchestra leta 1990, nagrado Prix Italia, nagrado Golden Gate v San Franciscu ter nagrade na Festivalu elektronske kinematografije v Tokiu in Montreuxu. Med njegovimi drugimi dosežki v filmski industriji so tri nagrade MTV, nagrade American Video Awards in Monitor Awards ter nagrade za videospote revije Billboard. Rybczynski je član Akademije za filmsko umetnost in znanost in pionir visokoločljive televizijske tehnologije ter inovator in eksperimentator na tehničnem področju. Je avtor več ameriških patentov na področju filmskih tehnik, vključno z nadzorom gibanja, optiko in sestavljanjem slik. Med letoma 1985 in 2013 je v ZDA, Nemčiji in na Poljskem sodeloval pri razvoju inovativnih metod in sistemov za produkcijo vizualnih posebnih učinkov. Njegov glavni prispevek v tem obdobju je bil razvoj edinstvenega filmskega studia, opremljenega z elektronsko tehnologijo, za ustvarjanje in sestavljanje večplastnih slik v realnem času. Ta v veliki meri odpravi potrebo po postprodukciji, kar bistveno spremeni metodologijo ustvarjalnega procesa in zmanjša skupne stroške produkcije.